BOJAN BEŠTER

2008

2007

2006

Privoščil sem si tapravo, taveliko predstavo.

Igralo je 12 igralcev, imeli smo celo kulise, celotno sceno, kostume in sploh vse.

Igrali smo moj tekst, komedijo z naslovom: BLATO-VERJETNO ČLOVEŠKEGA IZVORA.

Pri predstavi sem sodeloval kot avtor teksta, režiser, maser in imel sem tudi zanimivo vlogo (zopet ženska) TONKE ŽITKO.

Igralci so bili večinoma mladi in novi. Pohvale vredno, kaj smo spacali skupaj.

2005

Zopet sem postal trener plavanja. Tokrat v najboljšem klubu v državi,

to je KRANJSKO PLAVALNO DRUŠTVO ZVEZDA.

Moj šef v klubu (je tudi član našega teatra) je moj prijatelj in znanec iz vode BORUT PETRIČ.

Poizkusil sem se tudi v STAND UP KOMEDIJI z naslovom JAZ IN MOJA ŽENA.

Ja, tekste sem si pisal sam in nisem bil le pripovedovalec vicev, kot to počne veliko komedijantov.

Prvič sem se na ulicah Kranja tudi predstavil kot FRANCE PREŠEREN.

Upodobil sem ga kot kip. Prvi odzivi so bili fantastični.

2004

Plavanja ni bilo več, meni pa gledališče ni šlo iz glave.

Veliko časa sem prebil v gradu Kiselstein pri lutkatrju BOŠTJANU SEVERJU in  DUŠANU SOKLIČU,

pa tudi CVETO SEVER se je kdaj oglasil.

Ker sem imel rajši gledališče kot lutke, smo v LUTKOVNEM GLEDALIŠČU KRANJ ustanovili gledališko sekcijo BB TEATER.

In tako sem šel po poti mojega prvega mentorja in sem na oder postavil svoje delo z naslovom: HOČEM NAZAJ.

Odlična črna komedija, ki jo je režiral GOJKO ONIČ,

soigralca pa sta bila neponovljiva in edinstvena BOŠTJAN GORENC in MIHAEL ŠORLI

2003

V plavalnem klubu, katerega ime niti ne morem napisat, so bili mnenja, da me ne potrebujejo več.

So prišli novi in boljši, oziroma ljudje z jeziki, ki sežejo tudi do kakšne riti.

A kljub temu sem bil proglašen s strani plavalne zveze Slovenije za NAJBOLJŠEGA TRENERJA KADETINJ.

2002

2001

4. februarja pa je bil moj najsrečnejši dan, saj je na svet prijokala moja ljuba hčerka.

Imel sem to srečo, da je moj predlog za njeno ime obveljal in tako je dete postalo GEA.

2000

1999

Gledališče sem zamenjal za šport. Postal sem plavalni trener. Ne boste verjeli, koliko je podobnosti med športom in kulturo.

Povsod gre za nastop, publiki moraš pokazat kaj znaš, kaj si natreniral, se naučil. Režiser je trener, plavalci so igralci.

1998

In še, nekako, zadnje dejanje GČCja.

Na oder smo postavili delo Slawomirja Mrožka: KLAVNICA, kjer sem bil direktor filharmonije.

Glavno vlogo je igral MATJAŽ JAUŠNIK.

Od tu naprej pa je GČC, na žalost, samo še umiral.

Danes ne obstaja več, oziroma ne deluje, obstaja pa v naših spominih in delih.

Tudi jaz sem »zamrznil« svoje gledališko ustvarjanje.

1997

Z Marcandreo smo nadaljevali sodelovanje. 22.septembra smo uprizorili Bruna Jasienskega: PLES LUTK in VRNITEV.

Zanimiva predstava v dveh delih in tudi v dveh prostorih na bazenu.

Iz prvega dela predstave se je izločila tudi samostojna predstava GUMA s.p.

1996

Ekipa GČCja se je že čisto spremenila. Od ustanovnih članov v teatru ni bilo nikogar več.

Nov veter je pripeljala Špela, ki je iz Italije uvozila novo moč: MARCANDREA BRAGALINI,

ki se je drame Slawomirja Mrožka: POLETNI DAN lotil kot režiser,

moje soigralke pa sta bili odlični ŠPELA TROŠT in BRANKA BORISAVLJEVIČ.

Pri predstavi smo se spogledovali tudi z gibalnim teatrom.

Ja, ja, sem moral plesat. Celo tango sem se naučil.

Premiera pa se je zgodila v starem pokritem bazenu (sedaj Izbruhov kulturni bazen), ki je bil nekaj časa naš dom.

1995

Notranje težave in seveda klasične smo vseeno prebrodili in na oder postavili delo Petra Pavlovca: CARMINA BURANA.

Tu sem prvič igral žensko. Režiral je zopet IZTOK ALIDIČ.

1994

1993

Po finančnih in prostorskih težavah (ki so v amaterskih teatrih stalnica)

smo zopet postavili na oder novo predstavo IZTOKA ALIDIČA: JAMA.

V predstavi sem bil najprej režiser (pa sem bil vseeno še prezelen za to ekipo)

potem je režijo prevzel IZTOK, jaz pa sem zamenjal DAMIJANA PERNETA (ni imel časa)

v glavni vlogi Štefana Mozetiča.

1992

1991

Tega leta smo si v GČCju privoščili gostujočega režiserja.

To je bil JAŠA JAMNIK, ki si je tudi izbral delo Charlesa Bukowskega: BARFLY.

Igral sem glavno vlogo Henryja Chinaskyja v kateri sem neizmerno užival.

Bila pa je tudi zelo naporna. Težko je trezen igrati totalnega alkoholika.

Z dobro ekipo in soigralkama: BRANKA BORISAVLJEVIČ in ŠPELA TROŠT nam je uspelo.

Najbolj všeč so mi bile »strokovne« vaje, torej vživljanje v karakter alkoholika.

To so bile praktične vaje ali z drugimi besedami:

zapijali smo se do nezavesti in zraven beležili reakcije in obnašanje (kolikor je bilo to mogoče).

Z Branko sva za vlogi dobila tudi ZLATO LINHARTOVO ZNAČKO.

1990

Prvič sem se zaposlil, kot natakar v baru KAVKA v Kranju.

Svoje moči smo zopet združili v gledališču s tradicijo, pod imenom GLEDALIŠČE ČEZ CESTO (GČC)

in tako se je 27.februarja zgodila premiera drame Iztoka Alidiča: MARS, ki pa jo je avtor tudi sam režiral.

Zaigral sem eno najmanjših vlog, a vseeno težko.

Bil sem namreč mutasti norček TUTO Š. Privilegije sem imel le pri lektorici (ALENKA BOLE VRABEC) saj nisem imel teksta.

Predstavo smo posneli za TV Slovenija, gostovali pa smo tudi v Trebinju (zraven Dubrovnika) in v Beogradu.

1989

1.maja se je zgodila premiera v TEATRU ANTE PORTAS z delom S.I. Witkiewicz: NOREC IN NUNA.

Začel sem kot bolničar, na koncu (zamenjava) pa sem igral že psihiatra. To je bila moja prva resna vloga.

Veliko sem se naučil od režiserja (mentorja) IZTOKA ALIDIČA in od izvrstnih soigralcev:

DAMIJAN PERNE, KONDI PIŽORN, IRENA OMAN, JANEZ CANKAR…

S predstavo smo gostovali tudi v Katowicah na Poljskem.

1983

Z nastopom na evropskem mladinskem prvenstvu sem zaključil svojo aktivno športno pot.

Mogoče prezgodaj (sem bil še mladinec), a od tu naprej je bilo samo še garanje in odpovedovanje,

ki pa ga jaz kot lenoba nisem sprejel.

A plavanja vseeno nisem zasovražil, kljub temu da sem na koncu treniral iste treninge,

kot BORUT PETRIČ (za nepoučene – na pripravah smo zjutraj odplavali 10 km in popoldne zopet 10 km plavanja)

1977

Avgusta sem v Dubrovniku prvič postal jugoslovanski prvak v plavanju za mlajše pionirje in to z novim jugoslovanskim rekordom.

1967

Lepega sončnega dne 7. aprila, na svetovni dan zdravja sem prijokal na svet.

nazaj na stran z igralci